Razporeditev stalnih proizvajalnih stroškov med stroške poslovnih učinkov in stroške obdobja

V prispevku predstavljamo in primerjalno analiziramo tri v stroškovnem računovodstvu najpogosteje uporabljene količinske obsege izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti/sredstev kot osnove pri izračunu stopenj za razporeditev stalnih proizvajalnih stroškov med stroške poslovnih učinkov na eni in stroške obdobja na drugi strani: (1) kratkoročno načrtovani obseg uporabe proizvodnih zmogljivosti/sredstev, (2) dolgoročno načrtovani obseg uporabe proizvodnih zmogljivosti/sredstev in (3) praktično zmogljivost proizvodnih sredstev. Predstavljene so glavne razlike med njimi, pa tudi njihove prednosti in slabosti glede na nekatere najpogostejše namene uporabe. V prispevku tako ugotavljamo, da za vrednotenje zalog dokončanih in nedokončanih proizvodov računovodski standardi (tako slovenski kot mednarodni) predpisujejo uporabo dolgoročno načrtovanega obsega uporabe proizvodnih zmogljivosti (oz. tako imenovanih normalnih zmogljivosti po Mednarodnih standardih računovodskega poročanja in običajne stopnje izrabe zmogljivosti običajnega obsega proizvodnih sredstev po Slovenskih računovodskih standardih). Za odločanje o prodajnih cenah na stroškovnih izhodiščih kot najprimernejšo prepoznavamo kombinacijo dolgoročno načrtovanega obsega uporabe proizvodnih zmogljivosti za spoznavanje ciljne oziroma »normalne« višine prodajnih cen in praktičnih zmogljivosti proizvodnih sredstev za spoznavanje njihove spodnje (kratkoročno) še sprejemljive višine. Uporabo kratkoročno načrtovanega obsega uporabe proizvodnih zmogljivosti v tem primeru odsvetujemo, razen če je ta enak ali večji od dolgoročno načrtovanega. Za merjenje uspešnosti poslovnih učinkov in proizvodno-prodajnih programov se kot najprimernejša osnova za izračun stopenj za razporeditev stalnih proizvajalnih stroškov med poslovne učinke in odhodke obdobja kaže uporaba praktičnih zmogljivosti.

Dr. Robert Horvat*

SIR*IUS 2/2021